Prejšnji konec tedna smo bili na pikniku, kjer so lanterne osvetljevali in krasile cel prostor. Prav lepo romantično je bilo. Še glasba je bila takšna pomirjujoča, da smo se vsi prav lepo sprostili. Sem in tja se znajdem, na kakšnem pikniku, ki deluje, kakor najstniški zabava in iskreno sem po tem bolj utrujena kakor spočita. Kdaj res paše kakšen tak izklop, kjer se veliko dogaja, ampak ne vedno. Ta ideja, ki jo je znanka naredila zadnjič, je bila pa res vrhunska. Še sama bom verjetno kdaj uporabila to. Le ne vem, kje bi dobila lanterne v tolikšnem številu. 

Ni nas bilo veliko. Okoli dvajset morda, kakšen več. Od prej sem poznala približno polovico, druge sem spoznala tam. Vsi so bili zelo, prijetni in prijazni in odprti. Najboljši del od vsega je bil pa ta, da se je vse to začelo zelo zgodaj in se je do desetih zaključilo, tako, da sem bila zelo naspana naslednji dan. Lahko bi sicer odšla, ampak sem vljudno počakala, da so vsi začeli odhajati. Na koncu so bile lanterne že na pol ugasnjene, ker smo vsi sedeli za eno mizo. Prej smo bili razpršeni po celem vrtu in so bile zato vse lanterne prižgane, ampak se nam proti večeru nič kaj preveč ni več dalo. Od takrat dalje smo le sedeli in pili. Najedli smo se vsi tako preveč, da nobeden ni mogel več nič in tako smo se le še pogovarjali o različnih temah.

Čas se je, kar naenkrat tudi ustavil, kar je bilo sploh čudovita, saj sem se najbrž ravno zaradi tega spočila. Najbolj utrujajoče je, ko las kar beži in potem imam občutek, da je bilo le pet minut, ko je v resnici minilo nekaj ur. Ta čas je včasih tako nelogičen in res ne razumem, kako lahko gre vse skupaj tako hitro, spet drugič tako počasi. Ko smo vsi odšli, smo ugasnili lanterne, da ne bi kje zagorelo in se poslovili.