Pred leti sem zapustila podjetje, kjer se nisem več dobro počutila. Če sedaj razmišljam nazaj, sem se mogoče prehitro odločila in nisem imela izkušenj, da je skoraj v vseh podjetjih z leti enako. Ko sem zapustila to podjetje, še nisem imela službe in tako se je boj za službo začel. Šele nato sem spoznala, kako težko je dobiti službo in se začela spraševati, ali sem naredila napako.

Čez nekaj časa sem dobila službo, ki me ni veselila že na samem začetku, tako sem jo sprejela samo za to, da ne bom brezposelna, ker si tega nisem mogla privoščiti. Tako sem delala dve leti in spet je bilo treba iti, kajti trgovina v kateri sem delala, se je zaprla. Zdelo se mi je, da zgubljam  samozavest, prav čutila sem, kako slabo se počutim, kako sem se izgubila in nisem našla izhoda. Vedela sem, kaj si želim početi, a takšne službe so dobivali mlajši. 

Večkrat sem se sekirala, zakaj sem pustila tisto prvo mojo redno zaposlitev, ker je bila čisto v redu, le z določenimi stvarmi bi se morala sprijazniti. Sedaj sem ponovno brezposelna, ponujajo mi delo preko zavoda za občasno, to pa ni to, kar bi jaz želela. Verjetno ga bom sprejela, moja samopodoba pa je iz dneva v dan slabša. Žalostna sem, ker nisem srečna in ker vidim, da bo z leti vedno težje. Sedaj sem v srednjih letih in začele so me prehitevati mlajše generacije, kar je čisto normalno. Jaz še vseeno upam, da se mi bo želja uresničila in da bom dobila delo, ki sem si ga želela in ga bom z veseljem opravljala. Energije pa je na žalost vedno manj.