Saj vem, da sem nerodna, ampak, da pa v črni obleki s sabo uspem pobrisati piši briši nalepko vse, kar je pisalo na njej, je pa že naslednji nivo.

Da, prav to sem mi je zgodilo včeraj zvečer, ko smo se odpravljali ven na neko kulturno prireditev in sem bila že popolnoma urejena in v odpravljanju, da gremo. Skočila sem nazaj po ključe, ker sem jih pozabila. Bili so na pultu in seveda sem se ob hitenju udarila v pult, kar me je odneslo točno na piši briši nalepko. No, nisem čisto vsega pobrisala sem pa večino stvari. Vsekakor pa je moja obleka potrebovala preobrazbo, ker ni bilo možnosti, da bi belo, zeleno in rožnato kredo pobrisala dol iz mene. Še dobro, da sem imela še dve črni obleki, ravno iz čistilnice, da sem lahko oblekla drugo. Ta, s katero sem pobrisala piši briši nalepko, mi je bila sicer najljubša. Ampak ni bilo druge, kakor da nekako rešim to, kar se je zgodilo.

Na hitro sem se preoblekla, v upanju, da se še kaj ne zgodi. Še bolj pa sem upala, da vseeno pridemo točno na kulturno prireditev. Res mi ni prijetno, da zamujam na takšne stvari. Preden sem odhitela do doma, sem šla preverit, če se na piši briši nalepki, še kaj vidi, da vem, ali moram še o tem razmišljati. Na srečo se je bežno še skoraj vse videlo, tako, da bom lahko samo malce popravila vse. Še dobro, ker ko enkrat napišem na tablo kar imama za napisati, večino stvari kar dam ven iz glave.

Na kulturno prireditev na srečo nisem zamudila. Res je grozen občutek, ko stopiš kot zamudnik v dvorano, ko je že vse tiho. Ko sem se še enkrat pogledala v ogledalo, je bila obleka prav odlična in na srečo čista. Še dobro, da nisem še s to obleko pobrisala piši briši nalepko.