Sama prihajam iz mesta in mi je življenje v stanovanju vedno ustrezalo. Ponoči se kot otrok nisem nikoli bala, ker sem imela vedno dovolj svetlobe v sobo, ki je svetila na ulici. Kasneje sem se preselila v drugo stanovanje, kjer sem si ustvarila družino. Tudi tukaj smo imeli svetle noči zaradi ulične razsvetljave. Na oknih so sicer bile montirane rolete, ampak jih nismo skoraj nikoli spuščali.

Prejšnji teden pa sem prespala pri svoji prijateljici, ki j živela v hiši na podeželju. Lahko si predstavljate, da so tam noči veliko bolj temne. No, pa ni bilo vse, ko sva šli spat, je ona spustila rolete do konca dol in jaz nisem videla popolnoma nič. Začela sem se smejati, ker mi je resnično bilo tako smešno, da se na postelji nisem niti premaknila, ker nisem videla čisto nič. Ko sem jo vprašala, kako to, da spušča rolete, saj živi na podeželju in že tako ima temne noči, je povedala, da se je tako navadila in sploh ne more spati, če so rolete dvignjene. No, jaz tokrat nisem spala, ker so bile rolete čisto dol. Prav spomnila sem se, ko sem bila majhna, če bi res mogla spati v tako temni sobi, ni čudno, da je ene otroke strah spati same, sedaj jih razumem, ker to res ni prijetno, ko ne vidiš popolnoma nič.

Razmišljala sem, če bom slučajno mogla na stranišče, saj ne bom vedela, kam naj grem, še iz postelje ne znam, sredi noči sploh ne veš, kako spiš in na kateri strani si. Njej je to normalno, ona mora imeti spuščene rolete, kajti če vidi malo svetlobe, ne more spati. Še telefon sem morala ugasniti, ker se je videla lučka. Tega pa še nisem doživela, da bi nekdo moral spati v takšni temi in imel rolete vsako noč čisto dol. Definitivno ena izmed redkih.